Pred kratkim sem se odločila, da bom šla na nek pohod, ki je malo težji, ko tisti katerih sem navajena. Tega me je bilo zelo strah, saj sem vedla, da gre za dolg pohod in da obstaja velika verjetnost, da se bo zavlekel pozno v večer, saj grem na pohod takoj po službi in ne že zjutraj. Res me je bilo strah in vedela sem, da bom šla po vsej verjetnosti sama.
Zadnji moment mi je uspelo nekoga prepričati, da je šel z mano. Naslednji problem je bila tema. Vedela sem, kako se obleči, vedela sem da bo slabo vreme, vedela sem da rabim pijačo in hrano, nisem pa vedela kako se soočati s temo. Roke moram imeti proste, saj bom imela mogoče palice s seboj, lahko da bom roke uporabila za razne oprijeme na skale in podobno. Res sem hotela imeti proste roke. Prijatelj mi je rekel, da je rešitev naglavna svetilka. Nikoli nisem pomislila, da bi lahko bila naglavna svetilka tako dobra. končno je prišel dan pohoda in že v službo sem si vse potrebne stvari nesla sabo. Lepo sem si pripravila hrano, pijačo, oblačila in opremo, da sem se po službi preprosto preoblekla in takoj pripravila na pohod. Po službi sem se dobila s prijateljem, ki je šel z mano. Prinesel je dve naglavni svetilki in pot se je začela.
Res sva potrebovala zelo dolgo, da sva prišla do vrha in že tam je bila tema in nisva videla nič, zato je prišel čas da zasveti naglavna svetilka. Lepo počasi sva se odpravila nazaj dol in končno domov. Naslednji dan me je seveda vse bolelo a sem vseeno zelo vesela, da sem bila tam, kljub bolečinam. To bi z veseljem ponovila, podnevi ali pa ponoči, vseeno mi je, saj sedaj znam reagirati v katerikoli situaciji. Ni bi pa rada šla sama.