Celo svojo srednjo šolo sem se najbolj veselila marende. Marende so bile čas, ko smo ga imeli zase in za svoje prijatelje, sošolce in podobno. Res smo vedno odštevali tiste minute po četrti šolski uri in ko je zazvonilo, smo hitro leteli v trgovino po en sendvič in zraven v lokal na eno kavo.
Tam smo lepo pojedli marende, se pogovarjali, smejali, se učili in delali plane za vikende ali po šoli. Bilo je res super tisti čas marende. Včasih smo imeli tudi srečne dneve ko nam je ura po marendi odpadla, kar pomeni, da smo imeli podaljšan odmor in to je bilo toliko boljše, saj je tako dan tudi hitreje minil.
Marende se marsikdo veseli, tudi tisti ki delajo. Vsakemu pripada marenda in nekaj časa da jo poje. To je tisti čas ko se sprostiš in ne razmišljaš o obveznostih ampak samo obstajaš v tistem momentu in se pogovarjaš o drugih stvareh.
Tudi sedaj ko sem končala šolo in faks in trenutno delam, se vedno veselim marende. Najprej zato ker sem lačna in pa seveda zato, ker imam priložnost se pogovarjati z sodelavkami in sodelavci ter povedati kaj novega. Malo se nasmejimo in pohecamo ampak žal ta čas tudi zelo hitro mine. Včasih si marende malo podaljšamo, včasih pa moramo tudi zelo hitro pojesti in nadaljevati z delom. Odvisno od dneva in od količine dela.
Tako je tudi pri mojem bratu, vsaj kolikor sem opazila. Tudi on se je v šoli najbolj veselil malice. Ko ga je kdo vprašal, kateri predmet mu je najljubši je vedno rekle malica in vsi smo se seveda smejali na polno. Je rekel, da je takrat edini del dneva ko lahko malce zadiha in se druži s prijatelji in to je tudi res. Odmori minejo po petih minutah, to je ravno dovolj časa, da prideš iz ene učilnice v drugo, med uro pa mora tako ali drugače biti tišina.