Kako me to razjezi, ko mi brat ne pove določenih stvari, ko jih ima za opravit, potem pa ko vse mine me pokliče in pove, kaj je dal skozi. Tako se je zdaj obremenjeval, ker je mislil, da je rak, ko je imel nekakšno bulo na roki. Šel je na prvi pregled in zdravnik mu je rekel, da bo moral narediti punkcijo, da sploh vidi od česa je sestavljena bula. Seveda ga je že takoj skrbelo, da je rak in je to držal v sebi.
Ko je imel punkcijo mi tudi ni nič povedal in verjamem, da tisto noč ni zatisnil očesa, ker je premleval vse žive stvari. No, jaz sem dobil sporočilo drugi dan popoldan, da je imel pregled in da ni rak, to je vse kar je pisalo v poročilu. Sedaj pa vedi, ali si kaj preslišal in nisi slišal, ko ti je to povedal, ali pa ti ni povedal. Kako sedaj odreagirati? Jaz bi ga najraje poklical in rekel, da naslednjič, če ne misi povedati prej, naj ne pove tudi kasneje, ker je brez veze. Seveda tega ne narediš, ker bi ga užali, a vseeno bi si to zaslužil.
Da se je on cel mesec ukvarjal z to bulo, ker je mislil, da je rak in bil slabe volje, jaz pa nisem vedel zakaj, se mi ne zdi prav. Enostavno mu ne dam prav, da to drži zase in potem govori, kako ga nihče nič ne vpraša in da je za vse sam. Tako kot je sedaj bil v skrbeh, da je rak in je to držal v sebi. Potem ne govori, da te nihče nič ne vpraša, če pa nič ne poveš.
Samo, da ni rak, to je glavno, enkrat pa mu bom tudi to povedal, da je nesramen, ker stvari ne pove prej, da bi imel našo podporo in da bi se zavedal, da ni sam.