Kakšen mesec po tem, ko sem slišala, da pravzaprav obstaja artroza kolena in se prestrašila, da jo lahko dobim tudi jaz, sem že skoraj čisto pozabila, da obstaja. Vse dokler si nisem na tečaju plesa nekako čudno zavila koleno, da me je v trenutku zabolelo, kakor, da bi mi nekdo zabodel nož skozi. V hipu sem se ustrašila in se usedla, da preverim, kaj se je zgodilo.
Ko sem sedela na stolu in premikala koleno nisem več čutila nobene bolečine in videti je bilo, da je vse dobro. Trening sem nadaljevala in koleno je zdržalo trening brez bolečin. Tudi, ko sam hodila domov je bilo vse v najlepšem redu in počasi sem se lahko sprostila. Mi je pa situacija vseeno priklicala misel na gospo in na to, da artroza kolena obstaja in prav žal mi je postalo zanjo. Verjetno ona dnevno doživlja vse te bolečine. Kako sem lahko vesela, da res nimam tega vsak dan. Bilo bi res nevzdržno, če bi se tudi pri meni razvila artroza kolena, ampak verjetno bi se morala sprijazniti s tem.
Delno pomirjena sem prišla domov, ampak sem se vseeno odločila, da bom pazila na koleno, ker sem bila še ogreta in lahko, da bi se šele po tem, ko bi se ohladila, pokazalo, da je vseeno nastala kakšna težava. No, to da bi bil artroza kolena, lahko skoraj zagotovo odmislim. Vseeno pa je lahko kakšna druga manjša poškodba, in če je ne bi takoj pozdravila, je lahko še hujše.
Zvečer je bilo vse v redu in prav tako naslednji dan. Naslednji dan prosti večeri sem še enkrat poizkusila narediti tisti gib, pri katerem me je zabolelo in tudi pri tem je vilo vse v redu. Kolen je videti zdrav, to, da obstaja artroza kolena, lahko pozabim nazaj in se naprej ukvarjam s pozitivnimi stvarmi.